Snežnik 1796 m
Snežnik (1796 m) je gora v južnem delu Slovenije, gora meji dve občini Loško dolino in Ilirsko Bistrico;
Snežnik je najbolj markantni vrh, po katerega pobočju se razprostirajo mogočne površine strnjenega gozda, bogatega z divjadjo. Stožčasta gora, ki razločno izstopa iz valovite planine. Vrh je do zgodnjega poletja pokrit s snegom, od tod ime. Posebnost te gore je rastlinstvo.
Kadar v jasnih dneh z alpskih vrhov uživamo v širnih razgledih, na jugozahodu pritegne našo pozornost stožčasta gora, ki razločno izstopa iz valovite planote. Stožec, je do zgodnjega poletja pokrit s snegom, ima tudi temu ustrezno ime – Snežnik. Da bi ga razlikovali od zdaj težko dostopnega Goteniškega Snežnika, mu radi dodajamo še oznako Notranjski.
Zaradi samotarske lega je z vrha Velikega Snežnika (1796 m) izjemen razgled. Še večja posebnost te najvišje gore med Alpami in Dinarskim gorstvom pa je njeno rastlinstvo. Planinca, vajenega slovenskih gora, bo presenetila že gozdna meja. Namesto za apneniške Alpe običajnega smrekovega gozda, ki prehaja v alpsko trato preko pasu ruševja z macesni, ustvarja gozdno mejo na Snežniku bukov gozd. Drevesa so vedno manjša, zaradi plazov sabljasto ukrivljena, dokler se posamezne skrivenčene bukve ne vraščajo v zaplate ruševja. Tak prehod gozdne vegetacije v travščino je značilen za Velebit, v Sloveniji pa ga najlepše lahko opazujemo na območju Snežnika.
Največja botanična posebnost Snežnika pa je rastlinstvo nad gozdno mejo. Raznolikost vrst je posledica izjemne lege v geološki zgodovini. Ko so se izmenjavala hladnejša in toplejša obdobja, so tem spremembam sledile tudi spremembe v sestavi rastlinske odeje. Med preseljevanjem od severa proti jugu in nazaj od Dinaridov proti Alpam se je marsikatera vrsta lahko ohranila na izpostavljenih pobočjih Snežnika, tako da tu srečujemo tako alpske kot ilirske rastline.
Vršni del Snežnika bo, v predvsem v zgodnjem poletju, navdušil še tako zahtevnega ljubitelja planinskega cvetja. Nekdo se bo zadovoljil že ob pogledu na redko rdečo murko z dolgovaljastim karminsko redečim socvetjem ali pobožal žametne dlačice planike, ki se nekoliko razlikuje od primerkov v Alpah, zato so jo poskušali botaniki tudi poimenovati kot podvrsto, vendar so zaenkrat utemeljitve še prešibke. Pozornost vzbuja tudi zvončici podobna travolistna vrčica (Edraianthus graminifolius), predstavnica rodu, katerega številne vrste dokazujejo, da je središče razširjenosti prav na Balkanskem polotoku. Razmeroma velike modre vrčaste cvetove te ilirske vrste bomo zlahka zagledali med gruščem na vrhu.
Za preostale posebnosti Snežnika pa je potrebno vsaj malo botaničnega predznanja. Kako bi sicer prepoznali redkosti, kot so Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana), balkansko materino dušico (Thymus balcanus), lepničastolistni grintavec (Scabiosa silenifolia) ali na Krasu endemično Justinovo zvončico (Campanula justiniana)?
V gručastem pobočju na južni strani Velikega Snežnika je pogostna tudi kobulnica z velikimi belocvetnimi socvetji. To je Malyeva konjska kumina (Seseli malyi), ki jo je na Snežniku in Krokarju nad Kolpo našel botanik Vinko Strgar. S tem spoznanjem se je seznam slovenske flore obogatil še z imenitnim endemitom velebitskega pogorja in liburnijskega krasa. Rastlina, ki se imenuje po najditelju, dunajskemu vrtnarju Franzu Malyju (1823-1891), uspeva le na ozemlju Hrvaške, na skrajnem severozahodnem delu areala pa sega še v Slovenijo.
Z vrha Snežnika si poleg obsežnega razgleda ogledamo še eno zanimivost: obrat rastlinstva (vegetacijska inverzija). Globoki vrtači na vzhodnem delu planote po dnu nista porasli s smreko, kot bi pričakovali, ampak uspeva le trava. Nad tem delom je pas ruševja in nad njim nekaj smrek. Vzrok je težji hladen zrak, ki se nabere na dnu vrtače in so zato na nižji nadmorski višini klimatski pogoji zahtevnejši.
