Zgodovina občine
Loška dolina je z vseh strani zaprta kraška globel s precej ravnim, deloma poplavnim dnom, ki ga obdajajo višje kraške planote od Blok do Racne gore na severu in vzhodu do mogočnega Snežnika (1796 m) ter Javornikov na jugu in zahodu. Po vseh naravnih značilnostih spada Loška dolina med tipična kraška polja, vendar se po legi, obliki ter vodnih razmerah, pa tudi po gospodarski rabi prostora precej razlikuje od sosednjih kraških polj v porečju Ljubljanice.
Odprt in dokaj raven, travnat in njivski svet sredi gozdov se razteza v nadmorski višini med 570 in 590 m.
V Loško dolino se s kraškega zaledja izpod Snežniškega pogorja prelivajo le visoke vode, ki ne morejo odteči po podzemeljskih kanalih mimo polja. Zato so na tem območju pogoste poplave zlasti ob močnejšem jesenskem deževju.
Kot posebnost kraškega sveta je znana tudi Križna jama kot pretočna vodna jama med kraškimi polji. Leži na severnem robu Loške doline in ima 22 jezer. Jezera ločujejo sigasti pragovi. Po podzemnih vodnih kanalih je možen ogled podolgovatih jezer med Kalvarijo in Kristalno goro le s čolni. jama je znana po najdbah kosti ledenodobnega jamskega medveda.
Iz zgodovine
Loška dolina se bila obljudena že v prazgodovinski dobi. To dokazujejo številne najdbe pri arheoloških raziskovanjih, ki so odkrile manjše prazgodovinske naselbine. V antiki je bila Loška dolina pomembno križišče prometnih poti. Tu je bilo razpotje več rimskih smeri. Ob starih rimskih naselbinah so tako v zgodnjem srednjem veku nastale nove naselbine z novimi ljudstvi. Tako se je pod Ulako ob stičiščih cest v središču doline razvilo primitivno tržišče in ob njem naselje Stari trg, ki je še sedaj središče loške doline. pridevek »stari« je dobil kasneje, sosednji Lož, kot mlajša naselbina, je namreč dobil tržne pravice leta 1341, ko je oglejski patriarh Bertrand te pravice Ložu podelil. Dobrih sto let pozneje, leta 1477 je Lož dobil tudi mestne pravice in s tem status mesta.
Poleg že omenjene Križne jame ob vhodu v Loško dolino je zanimiva romarska pot na Križno goro. Tudi v Ložu se lahko ustavimo in se peš podamo na Loški oz. Pusti grad, kjer nas čakajo razvaline gradu in že načeto obzidje, z njega pa prelep razgled na celotno Loško dolino.
V Kozariščah nas pričakuje prelep ambient grajskega parka in muzej bivalne kulture 19. stoletja grad Snežnik. Grad Snežnik se prvi omenja leta 1269. Današnjo podobo so mu dali zadnji lastniki Schönburgi. Danes sodi med najbolje ohranjene gradove na Slovenskem, zlasti je pomembna njegova notranja opremljenost, ki je zelo bogato ohranjena. Ogledamo si lahko lovsko zbirko, ki zajema lovske trofeje avtohtone divjadi Snežniško-javorniškega masiva in Cerkniškega jezera. V tem koncu pa ljudje lovijo tudi polhe, male živalce s košatim repom, ki jih po ljudskem izročilu pse hudič. Od tod polharski muzej v okviru grajskega kompleksa. Muzej je originalen prikaz načina življenja, lova na polhe in njegove uporabe v gospodarske in prehrambene namene nekoč in danes.
Če vas bo pot zanesla v te kraje, lahko svoj izlet dopolnite z jadralnim letenjem. Glavno vzletišče je na Racni gori, kjer je star na višini 900 m in je primeren za zmajarje in jadralne padalce. Ob vznožju Racne gore leži vas Vrhnika pri Ložu, kjer je obilo prostora za varen pristanek in prijeten kotiček za okrepčilo.
Gorenje Poljane so najvišje ležeča vasica v Loški dolini. je prijetna izletniška točka z lepim razgledom do Kamniških in Julijskih Alp s Triglavom, v lepem vremenu pa tudi do italijanskih dolomitov. Na južni strani pa je lep pogled na Snežnik in Gorski Kotar na Hrvaškem.
V Loški dolini je veliko značilnosti, ki pa so zelo zanimive tako za naključnega popotnika kot za turiste. Med temi je pomembna Golobina, edina ponorna jama med Loško dolino in Cerkniškim jezerom. Nadvse zanimiva pa je tudi cerkev Sv. Jedrt v Nadlesku, ki ima odločno ohranjen lesen strop s svojimi posebnostmi, pevski kor in pa freske mojstra Tomaža iz Senja.
Najdbišča in naselbine Loške doline v davnini
Druga po obsegu največja naselbina na območju Loške doline je bila Ulaka na hribu Ulaka nad Starim trgom, kjer so na severni in vzhodni strani vzpetine ohranjeni veliki obrambni nasipi. Ulaka je bila obljudena že v prazgodovinski dobi. Nekateri raziskovalci so istovetili naselje z japodskim mestom Terpo, za kar pa ni arheoloških dokazov. Na gradišču je leta 1936 izkopaval W. Schmid. Odkopal je ostanke hiš, ki so bile postavljene v vrsti, in kovačnice, ki kažejo, da je bila na Ulaki razvita kovaška obrt. Schmid je našel številne lončene in kovinske predmete. Po rimskem denarju in terri sigillati je sklepal, da je bila antična naselbina na Ulaki postavljena že v začetku 1. stoletja, za časa cesarja Augusta, takoj po zavzetju japodskih pokrajin leta 35 pred našim štetjem. Življenje na Ulaki naj bi trajalo še do konca 4. stoletja, kar izpričujejo novci cesarjev Konstancija II., Valensa in Gratiana. Sredi 2. stoletja naj bi del naselbine propadel zaradi kuge in lakote, ki so jo sem zanesli vojaki z Vzhoda. Schmid je Ulako imenoval oppidum ignobile – podeželski trg z napol mestnim tlorisom ulic in stavb, kjer je bila dobro razvita obrt. Po njegovem mnenju pa naselje v rimski dobi ni bilo več posebej utrjeno tako kot Križna gora. V nekaterih predmetih se na Ulaki še vidi velik vpliv predzgodovinske dobe. V drugih pa se vidi spet povezava in pa uvoz italske lončarske dobe. Ta je prišla najbrž z vojaško posadko, ki je bivala na sosednjem Nadleškem griču.
Na Nadleškem griču je imela rimska posadka svoj tabor po vsej verjetnosti že v 1. stoletju, čeprav za to še ni dovolj arheoloških dokazov. Naloga vojaške posadke na Nadleškem griču je bila varovanje rimske ceste, ki je držala od Dan mimo Ulake in Nadleškega griča. Ulaka je kot kaže, bila bolj civilna naselbina kot pa utrdba, to vlogo pa je takrat prevzel Nadleški grič.
V Starem trgu je ledina Gradišče, kjer je pred vojno prav tako izkopaval W. Schmid. Odkopal je obzidje in ostanke stolpov v treh vogalih. Obzidje je obdajal jarek. V notranjosti obzidja so bili ostanki stavbe s stanovanjskimi prostori. Pri pregledu njegove rokopisne zapuščine, kjer so bili tudi načrti tega dvorca, pa so po primerjavi s podobnimi objekti ugotovili, da gre tu za kasnorimski utrjeni podeželski dvorec ali kasnoantično utrjeno podeželsko vilo s portikom. To je doslej prva taka odkopana vila pri nas.
Arheološko zanimiva je tudi okolica Dan z rimsko cesto v bližini. V novejšem času so pri kopanju peska našli osamljen grob z lončeno posodo in kovinskimi predmeti, ki pripadajo že kasnejšemu antičnemu času, če ne že predhodnemu obdobju na zgodnji srednji vek. Vsi predmeti pa kažejo veliko nagnjenost k tradiciji starejših domorodnih prebivalcev.
V zgornjem delu Loške doline je omeniti še grič Mali vrhek, kjer so na površju opazni ostanki obrambnih nasipov, po krtinah pa se dobe drobci črepinj starejšega izvora.
V južnem delu Loške doline je bilo na kopastem vrhu Gradček gradišče. Tu so še dobro ohranjeni nasipi. Naselje je bilo bržkone obljudeno že v prazgodovini; v rimski dobi pa je bila na njem utrdba, ki je varovala rimsko cesto, ki je bila speljana ob vznožju Gradčka iz Loške doline na Babno Polico in dalje proti Babnemu Polju, Prezidu in Čabru. Med Babnim Poljem in Prezidom je še ohranjen rimski obrambni zid (limes), ki je varoval to cesto in prehod po ozki kotlini.
ŠMARATA, OKOLICA GRADU SNEŽNIK
Okoli Šmarate in grada Snežnik je pomembno arheološko območje. Nekateri domnevajo, da temelji gradu skrivajo v sebi še osnovo iz rimskih časov. Zanimivo je tudi območje med gradom Snežnik in cerkvico v Šmarati. V bližini cerkve so bili pred prvo svetovno vojno izkopani rimski grobovi, katerih nagrobniki z napisi so danes vzidani v omenjenem gradu. J. Pečnik je pred prvo vojno našel tudi zidove, o drugih najdbah pa ni poročil. Po vojni so odkrili tu ostanke temeljev zidu, ki jih zaradi preslabe ohranjenosti ni bilo mogoče povezati v kakšno stavbo. Le na dveh mestih se je dalo določiti obseg stavb. Prva ni imela ohranjenih še kakšnih vmesnih zidov. Razen redkih ostankov lončevine tu ni bilo drugih predmetov. Temelji druge stavbe obdajajo današnjo cerkvico Sv. Marjete v Šmarati. Trije prečni zidovi, ki segajo pod temelje današnje cerkvice, so delili stavbo na več prostorov. Zidovi na vzhodni strani še niso bili sklenjeni. Končni zid je bil ali podrt ali uničen pri gradnji cerkve. Ob prečnih zidovih je bilo več ostankov oglenine, ostankov požara, ki je uničil to rimsko stavbo. Tu so našli še več ostankov lončenih posod, amfor in vrčev iz boljše gline, od kovine pa samo žeblje. Če upoštevamo veliko število zidov, ki se razprostirajo od grada Snežnik proti cerkvici, lahko domnevamo, da je bila tu večja rimska naselbina, ki ji zdaj ne vemo imena in ne poznamo še vsega njenega obsega. Po ostankih sodeč, je ta naselbina imela v času antike od konca 1. stoletja pomembno, če ne celo dominantno vlogo v južnem delu Loške doline.
Tu je bilo obsežno gradišče z mestoma še dobro ohranjenimi nasipi. Po terasah gradišča so še dobro vidne plitve kotanje – ostanki nekdanjih stanovanjskih prostorov. Tu so bile najdene lončevine predzgodovinskega izvora.
Po Loški dolini je bila speljana glavna rimska cesta, ki je držala iz Trsta prek Pivške kotline in Javornikov do Dan in od tod mimo Ulake in Nadleškega hriba ter Starega trga dalje na Bloško planoto, od koder se je usmerila proti Ljubljani. Po karti rimskih cest na Slovenskem S. Rutarja in A. Premersteina je bilo pri Starem trgu križišče rimskih cest. Tu je bil odcep z glavne ceste proti jugu na Babno Polico in dalje proti Babnemu Polju., Prezidu in Čabru. Kako je bila ta cesta speljana v dolinskem delu, je še vprašanje, saj vemo, da je bila dolina velikokrat poplavljena in neprehodna. Iz dolinskega predela pa tudi ne poznamo za zadaj nobenih najdb in objektov, ki bi govorili o cesti. Bolj verjetna je domneva, da se je rimska cesta odcepila z glavne proti jugu že pri spustu z Javornikov in nato držala mimo Šmarate, kjer so številne najdbe, na Bloško Polico.
Kratek oris najstarejših poselitev v Loški dolini in njeni oklici govori o bogati poselitvi tega območja že v prazgodovinski dobi. Ta se je nadaljevala tudi v antičnem obdobju. Iz obdobja preseljevanja narodov in zgodnjega srednjega veka pa vemo še zelo malo. Ni neosnovana trditev, da je bogata poselitev starejših dob botrovala tudi nastanku številnih srednjeveških naselij v Loški dolini, med njimi tudi Loža.