Vasi in zaselki
Klance
Klance so gručasta vas ob severnem robu Loškega polja nad klancem ceste Grahovo – Stari trg. Rodovitna polja so preko ceste in prehajajo v gmajno. Gozdovi so predvsem iglasti in mešani, po okoliških pobočjih so smrekovi in bukovi gozdovi.
Dane
Dane so gručasta vas na terasi ob severnem robu Loškega polja pod klancem ceste Grahovo – Stari trg. Vas Dane ima zaselek Škrilje. Na pokopališču na Škriljah stoji podružnična cerkev sv. Urbana.
Rodovitna polja segajo še preko ceste v hrib in prehajajo v gmajno. Gozdovi na jugozahodni strani so predvsem iglasti in mešani.
Tu se je rodil čebeličar, Prešernov sodobnik Jurij Kosmač (1799-1872), pesnik, publicist in prevajalec. Starotrški notar in pripovednik Hinko Dolenc, ki je v nizu lovskih spominov na Notranjsko vključil tudi zgodbo o prvem medvedu, ustreljenem v Danah.
Nad Danami vso vodo Loške doline odvaja v Cerkniško jezero okoli 200 m dolga jama Golobina, ki leži pod Škriljami. Tu ponika Obrh. Ob deževju voda zastaja, ko naraste, poplavlja Loško dolino.
Podcerkev
Iz Dan pridemo v vas Podcerkev, ki stoji na zložnem sončnem pobočju Ulake ob cesti Dane – Stari trg. Del vasi je pomaknjen v dno Loškega polja in je izpostavljen poplavam Obrha.
Na hiši v neposredni bližini cerkve spominja plošča, da se je tu rodil Matevž Hace (1910-1980), revolucionar, legendarni partizanski komisar in pisatelj. Bil je sin cerkovnika, sam gozdar in žagarski delavec, nato pa partizan. Svoja bogata doživetja iz NOV opisuje posebno v delu Iz komisarjevih zapisov. Domače razmere, šege in navade opisuje v Vaški kroniki, Tihotapcih, Kmetih na prepihu. Na pokopališču pri cerkvi je njegov grob, nagrobnik je delo Janeza Boljke. Na tem pokopališču sta še grobova pesnice Maričke Žnidaršič in slikarja Lojzeta Perka, oba rojena v Starem trgu. V Podcerkvi je bil doma tudi pisatelj, publicist, časnikar, urednik Franci Strle (1927-1991). Izdal je sedem knjig, med njimi: Med proletarci, Volk samotar, Veliki finale in tri knjige monografije o Tomšičevi brigadi.
Tla so peščena in ilovnata, na zahodni strani prehajajo polja v pašnike, gmajne in gozd.
Nadlesk
Nadlesk je obcestna vas na jugu in jugovzhodu vznožja hriba na robu Loškega polja ob cesti Podcerkev – Stari trg z odcepom za Pudob. Pod vasjo teče ponikalnica Obrh, ki ob močnih padavinah poplavi polja. Vas ima cerkev sv. Jedrt z lesenim kasetiranim stropom in bogato ornamentiko. Odprte line za zvonove že na zunaj razodevajo sredozemski izvor. Od tod prihaja tudi podpisani slikar fresk iz začetka 16. stoletja Tomaž iz Senja. S stenskimi slikarijami »mestra Tomasa od Senja« iz leta 1511, z lesenim, v ostrešje dvignjenim in poslikanim stropom iz leta 1723 ter s pisanim lesenim korom je notranjščina cerkve sv. Jedrt ena ambientalno najučinkovitejših podeželskih cerkvenih prostornin iz časa med gotiko in barokom. Leseno glavo Janez Krstnika iz 13. stoletja pa hranijo v Narodnem muzeju v Ljubljani. Cerkev je razglašena za kulturni spomenik z Odlokom o razglasitvi podružnične cerkev sv. Jedrti za kulturni in zgodovinski spomenik (Ur.list RS 15/93). Tako imenovana »Jamca« na zunanji strani cerkvenega obzidja je iz kamna zidan objekt kvadratnega tlorisa majhnih dimenzij, prekrit z dvokapno streho, katere kapna lega počiva na cerkvenem obzidju. To je gospodarska stavba, kamor so v zemljo pod njo spravljali okopavine čez zimo. Na Nadleškem polju je bilo med drugo svetovno vojno leta 1944 zasilno partizansko letališče. Od tod so partizani evakuirali ranjence iz snežniških bolnišnic v italijanski Bar, ter dobivali materialno pomoč. Tu zdaj stoji šesterokotno znamenje z vdolbenim napisom. Tla so peščena in ilovnata, dosti rodovitna.
Stari trg
Po nekaj kilometrih dospemo v prometno, gospodarsko, kulturno središče občine Loška dolina Stari trg pri Ložu. Naselje leži ob vzhodnem vznožju Ulake. Skozi kraj teče glavna cesta Lož – Prezid, od katere se tu oddele krajevne ceste proti Vrhniki in Podcerkvi ter Nadlesku. Kraj je starejši od sosednjega Loža. O davni naseljenosti priča tudi Gradišče nad Kotom. V rimskih časih so tod vodile poti skozi Dane v dolino Notranjske Reke, čez Metulje na Bloke in proti Prezidu. Iz rimskega časa so sledovi kovačnice in kulturni ostanki na Ulaki. Trg je prvič omenjen leta 1237, leta 1348 pa je bilo tržišče preseljeno v Lož. Spomin na strahoten delež žrtev Loške doline med drugo svetovno vojno ohranja veličasten spomenik – grobnica 500 žrtvam, borcem in talcem vrh Ulake. Spomenik je izdelal Glanz, reliefe na njem pa Boris Kalin.
Prvotna romanska cerkev sv. Jurija je bila večkrat prezidana, nov prezbiterij je dobila leta 1643. Na podstrešju so še freske iz začetka 16. stoletja. Glavni oltar je izdelal Ivan Vurnik, Lojze Perko, domačin iz tega kraja, pa grafite na krstilnici.
V Starem trgu se je rodila pesnica in publicistka Marička Žnidaršič (1914-1986). Izdala je več pesniških zbirk. Po zgodovinskih člankih iz NOB na Notranjskem je znano ime rojaka zgodovinarja Toneta Avsca, rojenega v tem kraju. Skozi naselje teče potok Brežiček, ki ponika na Lokah, ob deževju pa teče v Veliki Obrh. Polje je srednje rodovitno, njivski svet prehaja v gmajno.
Stari trg
Komaj kilometer od Starega trga je Lož, sklenjeno pozidano naselje v skrajnem severnem višjem delu Loške doline pod strmim pobočjem Gradu (706 m). Na zahodni strani pod njim je močvirnato polje s travniki.
Ime Lož (po Pleteršniku »brlog, kraj, kjer prebiva divjad, gozd«) nam pove, da gre za mlajšo, gozdu odvzeto zemljo.
Nastal je na križišču dveh že v antiki uveljavljenih prometnih smereh. Prva je prihajala iz ljubljanske kotline čez Bloke in Loške doline proti Trstu, prometna smer pa preko Podloža mimo Križne gore na Cerkniško dolino.
Blizu pokopališča je vhod v 150 m dolgo Mrzlo jamo. Ta občasno bruha vodo in iz nje priteka potok Brežiček, ki navadno ponika na Lokah.
Na pokopališču je grobišče padlih v NOV. Tu je tudi cerkev sv. Roka.
Na vrhu gore Grad so razvaline srednjeveškega gradu, ki mu pravijo Pusti grad in je že za Valvasorja razpadel. V oblasti so ga imeli oglejski patriarhi, vovbrški grofje oz. njihovi ministerialni loški gospodje (13. stoletje), Ortenburžani, Celjani, Habsburžani, od 17. stoletja Turjačani. Z gradom je bila povezana naselbina pod njim. Kljub gospodarskim in trgovskim prednostim pa je imela izpostavljena lega Loža hkrati tudi veliko hibo: bila je strateško negotova in neprikladna za obrambo. Pred turškim napadom, ki je naselje povsem uničil, je bil Lož dokaj močno, čeprav ne posebej veliko naselje. Ta se kot Lož prvič omenja 1237, v tekmi s sosednjim LožStarim trgom pa je tega kmalu presegel in od njega prevzel trške pravice.
Kraj je občutil turške napade (1471, 1472, 1476), zato ga je cesar Friderik III. leta 1477 povzdignil v mesto. Nekaj dni kasneje, 14. marca pa je dobil še listino o šestletni davčni prostosti pristopnikov oziroma ljudi, ki bi se v tem mestu na novo priselili. Dobil je svoj grb in pečat ter se obdal z obzidjem. Postal je deželno knežje mesto, razvil trgovino in obrt; usnjarski in čevljarski ceh sta tekmovala na tržnih sejmih in s prodajo izdelkov na tuje. Obe privilegijski listini hrani v originalu, kot depozit Notranjskega muzeja iz Postojne, Arhiv Slovenije. Listina o privzdignjenju v mesto je velika dragocenost, saj je edina v originalu ohranjena ustanovitvena listina iz srednjega veka, ki jo imamo na Slovenskem.
V kraju je malo stavb, ki bi opravičevaleLož mestni naslov. Vendar je zasnova kraja načrtna, v njegovem jedru se tranzitna cesta razširi v trikotni tržni prostor. Nad krajem je cerkev, ki je povezana z ostanki obrambnega obzidja okrog mesta. Tudi Lož je v II. vojni utrpel veliko škodo, kar se pozna na njegovi podobi.
Med drugo svetovno vojno so partizani že zgodaj nastopili in oktobra 1941 uničili italijansko postojanko, Italijani pa so mesto požgali avgusta 1942. Včasih je bil v središču Loža muzej ljudske revolucije za Notranjsko.
V Ložu se je rodil mladinski pisatelj Fran Milčinski (1867-1932). Na rojstni hiši (Cesta 19. oktobra 46) ima spominsko ploščo, ki ga označuje kot »pravljičarja, humorista in satirika, prijatelja sirotnih otrok«. Pisal je humoristične črtice, novele in krajše povesti, otroške knjige.
Kraj se deli na več delov niže, proti jugu je že povezan s Starim trgom. Naselje ima številne vodnjake z izvirno vodo. Polja so na prisojni strani na valovitem svetu. V tem kraju je podjetje Kovinoplastika.
Podlož, sv.Ana in Križna gora
Podlož je gručasta vas v globoki kraški uvali prislonjena na južnem vznožju Križne gore. Dostop do vasi je po dobri cesti, ki se oddeli od ceste v Ložu.
V vasi sta dve kmečki domačiji, ki imata ohranjeni letnici iz prejšnjega stoletja na portalu hiš.
V uvali so tudi njive in travniki.
Zaselek sv. Ana je vrh slemena, kjer stoji istoimenska cerkev, ki ima ostanke gotskih fresk. Ob tej cerkvi so odkrili prazgodovinsko grobišče. Cerkev je prvič omenjena 1526. leta, a je v samem jedru starejša, kar potrjuje dotrajana freska sv. Krištofa iz začetka 15. stoletja na severni fasadi. Kamniti vhodni portal je datiran (16-72).
Od tod pa gremo na Križno goro k romarski cerkvi peš mimo kapelic križevega pota, ki jih je na novo poslikala slikarka Stanislava Sluga – Pudobska.
Na mestu, kjer stoji cerkev, je bilo nekoč prazgodovinsko gradbišče, kasneje pa rimska utrdba. V cerkvi z baročnimi oltarji so kopije oljnatih slik F. Berganta (kopije je naslikala Stanislava Sluga – Pudobska), in freske Janeza in Jurija Šubica.
Markovec, Koča vas
Markovec je na severnem kraju Loške doline ob jugozahodnem vznožju Markovega hriba (776 m), ob desnem robu Velikega Obrha in ob cesti Stari trg – Vrhnika.
Zemlja je peščena in manj rodovitna.
V bližini je zaselek Trzne, kjer sta zaselek Beli Malen ob Obrhu in Belmalenski studenec, ki nikdar ne usahne ter Koča vas.
V zaselku je nekoč stalo več koč, od tod tudi ime Koča vas, zdaj pa tu stoji gradič s tem imenom. V 2. polovici 16. stoletja ga je zgradila družina Haller in ima zdaj po njej tudi nemško ime Hallerstein. Poslopje je bilo obnovljeno konec 19. stoletja in je bilo do 2. svetovne vojne v lasti družine Schollmayer.
V 17. stoletju se je gradič posredno zapisal v slovensko kulturno zgodovino. Lastnica gradu si je s hčerko, poročeno v Trstu, dopisovala v slovenščini. To je dokaz, da se je slovenski jezik uporabljal tudi v fevdalnih krogih.
V Kočo vas je zahajal uživat počitnice Oton Župančič v letih 1933 – 1934. Župančiča je prevzela pokrajina: ostrnice, pogled na Snežnik, bližnji potok in mlin. Nastale so pesmi – Med ostrnicami. Motive iz okolice je tudi narisal. Hkrati z Župančičem je bil v gradiču na počitnicah Josip Vidmar, ki je takrat pisal knjigo o Župančiču. O tem pripoveduje v Obrazih.
Knežja Njiva
Knežja Njiva je gručasto naselje v tesni dolinici med Markovim hribom in Kneškim vrhom nad severovzhodnim delom Loške doline, dostopno iz Markovca po vozni poti.
Naokrog so obširni iglasti gozdovi.
Vrhnika
Vrhnika je dvovrstno cestno naselje na vzhodnem kraju Loške doline pod Racno goro na obeh straneh Velikega oz. Vrhniškega Obrha, ki se tu kratko imenuje Obrh. Skozi naselje gre cesta proti Staremu trgu, Viševku in k močnemu kraškemu izviru Obrha, kjer prihaja na površje ponikalna voda s Prezidanskega in Babnega polja.
Naselju pripadajo zaselki Kot, Trzne, Vrbanje in V žagi. V dolini je malo njiv, več je travniških površin. V Žagi ob izviru Obrha so opuščeni mlini in žage.
Viševk
Naselje ima nekoliko dvignjeno lego sredi Loške doline ob cesti Iga vas – Markovec z odcepom ceste proti Vrhniki pod Racno goro. Ob vasi teče viševski Brežiček, ki je včasih poganjal mlin na žago in se niže izliva v Veliki Obrh. Del vasi ima ime Bajer, ki se imenuje po Bajerju izvirih viševskega potoka.
V Viševku je vredna ogleda Marijina cerkev iz srede 17. stoletja. Iz tega časa je tudi glavni oltar, trinadstropna renesančna arhitektura. Iz istega časa je tudi prižnica. Leseni kor ima kasetirano in poslikano dno ter baročne orgle iz leta 1733. Na pokopališču pri cerkvi stoji spomenik zamolčanim žrtvam. na spomeniku je vklesano posvetilo ter imena med drugo vojno in po njej pobitih žrtev revolucije in domobrancev iz Loške doline. Dalje na pokopališču pa je grobišče padlih v NOV.
Okoli vasi so njive in travniki, zemlja je ilovnata. Prevladuje kraški svet, v izvirih Bajerja, ki nikoli ne usahne.
Pudob
Pudob je obcestna vas sredi Loške doline ob Velikem Obrhu. Leži ob cesti Stari trg – Prezid, s katere se tu odcepita cesti skozi Nadlesk proti Grahovemu in skozi Kozarišče v snežniške gozdove. K naselju spadata zaselka Gobovec na levem bregu in Marof na desnem bregu Velikega Obrha. V vasi je domača hiša akademske slikarke Stanislave Sluga, ki si je po vasi nadela umetniški psevdonim Pudobska. Ti ob Velikem Obrh stoji podružnična cerkve sv. Jakoba. Zraven cerkve pa je mogočna starodavna lipa. Travniki so na deloma poplavnem območju.
Kozarišče, Leskova dolina, Snežnik
Kozarišče je gručasta vas na jugozahodnem kraju Loške doline ob vstopu v obsežne snežniške gozdove. Vas je povezana s cesto Pudob – Leskova dolina, tu je odcep stranske ceste v Šmarato.
Polje je večinoma peščeno, travniki so deloma na poplavnem območju Malega Obrha, pašniki se tudi zaraščajo.
V Kozariščah se je rodil pevec in soustanovitelj slovenske opere v Ljubljani Janko Panecki (1860-1915).
V bližini je zaselek Snežnik Kozarišče, Leskova dolina, Snežnikz istoimenskim gradom in grajsko pristavo. Ob njem izvira Mali Obrh, ki teče med Kozariščami in Šmarato in se zatem združi z Velikim Obrhom v enoten vodotoč.
Od gradu Snežnik je bila v letih 1872 do 1896 zgrajena najkrajša prometna zveza med Loško dolino in morjem, in to skozi Leskovo dolino. To je najstarejša gozdarska naselbina na snežniškem območju, ki pa ni stalno naseljena. Od leta 1873 do leta 1888 je v Leskovi dolini delovala tovarna za suho destilacijo bukovine in proizvajanje oglja, katrana in špirita. Med drugo vojno so imeli v njej partizani bolnišnico. Cesta vodi do planinske koče na Sviščakih. Na vrh Snežnika (1796 m), s katerega je ob jasnem vremenu širok razgled prav do Jadranskega morja in Ljubljane, vodi zaznamovana pot. V gozdnem okolju so kraška brezna, najbolj znana je Kozlovka. V breznih je zamrznjen sneg in led.
Šmarata
Šmarata je strnjena vas ob vznožju Šmaraškega hriba (647 m) kraj stranske ceste in bližnjih Kozarišč. Naselje je dobilo ime po cerkvi.
Blizu vasi so našli rimske grobove. Cerkev sv. Marjete se leta 1275 omenja kot Villa S. Margarite. Cerkev je znana po lesenem baročnem oltarju in kasetiranem, a neposlikanem stropu iz tridesetih let 17. stoletja. Veliki oltar sodi med kvalitetnejše primere zlatih oltarjev.
Pod vasjo je Mali Obrh, ki ob daljšem deževju prestopi strugo in tako onemogoči dostop do vasi. Ob tako močnem deževju je v vas možno samo s čolni.
Na severozahodni strani so pašniki, na jugozahodni se začenjajo prostrani snežniški gozdovi s prevlado iglavcev.
Iga vas
Iga vas je večja novejša obcestna vas na neznatni vzpetini v južnem delu Loške doline ob cesti Stari trg – Babno Polje. K naselju spada zaselek Siga, ki leži ob z istoimenskem potoku, pritoku ponikalnice Obrh. Slednji občasno poplavlja travnike. V Sigi je tudi studenec. Njive so na višjem svetu, ob Obrhu pa so mokrotni, pogosto poplavljeni travniki.
Podgora
Podgora je obcestna vas na sončni legi na skrajnem jugovzhodnem robu Loške doline. Cesta Stari trg – Prezid se tu začne vzpenjati. Višje po cesti Stari trg – Prezid je zaselek Jermendol, kjer se oddeli stranska cesta proti Zgornjim Poljanam. V Jermendolu stoji osamljena hiša, kjer je bila včasih furmanska gostilna. V Podgori je tudi odcep stranske ceste skozi Vrh proti Babni Polici. Pod vasjo je Pudgarski studenec s pitno vodo in potok Breg. Na južnem kraju pri Podgori so peščene njive, travniki pa so po pobočjih bližnjih hribov.
Dolenje in Zgornje Poljane
Dolenje Poljane ležijo kar visoko ob vozni poti, ki se oddeli od ceste Stari trg – Babno Polje pri zaselku Jermendol. Tukaj je cerkev žalostne Matere božje. Preprosta kapela s poznobaročnim oltarjem je bila zgrajena v drugi polovici 18. stoletja.
Jugovzhodno od tod na pobočju Petička je zaselek Zgornje Poljane. Na vrhu vzpetine (1065 m) je cerkev sv. Andreja, ki ima poslikan lesen strop. Zvonik je nekdaj stal ločeno od cerkve. V prezbiteriju je še ohranjen gotski rebrasti obok z dvema sklepnikoma in geometričnimi konzolami. Ladjo prekriva lesen kasetiran strop, poslikan s cvetličnimi motivi iz časa okrog 1700.
Po starem ustnem izročilu je vas nastala v času turških vpadov.
Babna Polica
Babna Polica je gručasta vas na severnem robu kraške kotanje, ki je za dobrih 100 m višja od sosednjega Loškega polja. Vas leži ob cesti Stari trg – Babno Polje, odcep ceste pri Podgori.
Na severnem robu vasi stoji podružnična cerkev sv. Antona Puščavnika. Tukajšnjo bratovščino sv. Antona v virih prvič zasledimo leta 1403. Portal z letnico 1589 sporoča čas prezidave prvotne stavbe, ko se je izoblikovala njena talna zasnova. V tlorisu se zvrstijo zvonik, pravokotna ladja in prezbiterij s triosminskim zaključkom. Na južni strani je prizidana zakristija. Baročni veliki oltar je nastal leta 1716. Na zahodni strani je gozdnati Tolsti vrh (891 m), na južni pa Krožljek (896 m) s košenicami na pobočju.
Babno Polje
Babno Polje je razpotegnjena vas v jugovzhodnem kotu istoimenskega kraškega polja ob stranski cesti, ki se oddeli od ceste Stari trg – Prezid. Naselje leži na osojni legi z izredno hladnim podnebjem, zaradi zaprtosti kotline so zelo mrzle zime. Babno Polje je vremenoslovcem znano kot kraj z najnižjo izmerjeno temperaturo v Sloveniji (-34,5C). Ob severnem robu kraškega polja v sončni legi sta dva zaselka Bukovica in Hrib. Na severozahodnem delu so vzpetine, kjer prehaja Babno polje v Prezidansko polje na hrvaški strani. Tu je tudi kraško povirje Ljubljanice. Med Babnim Poljem in Prezidom poteka že od davnine politična meja. Zdaj je tu meja med državama – Slovenijo in Hrvaško.
Prvotno vasico Babno Polje so požgali Turki leta 1528, začetki sedanje vasi pa segajo v 18. stoletje. Ljudska pripovedka razlaga ime kraja po ženski – babi, ki naj bi se bila ob turškem napadu zarila v gnoj in tako edina preživela. Po drugi razlagi pa naj bi bil izvir imena babo – stari oče: v spomin na pradede naj bi tako poimenovali vas ljudje, ki so jo po turškem napadu spet postavili.
