Lož

Komaj kilometer od Starega trga je Lož, sklenjeno pozidano naselje v skrajnem severnem višjem delu Loške doline pod strmim pobočjem Gradu (706 m). Na zahodni strani pod njim je močvirnato polje s travniki.
Ime Lož (po Pleteršniku »brlog, kraj, kjer prebiva divjad, gozd«) nam pove, da gre za mlajšo, gozdu odvzeto zemljo.
Nastal je na križišču dveh že v antiki uveljavljenih prometnih smereh. Prva je prihajala iz ljubljanske kotline čez Bloke in Loške doline proti Trstu, druga prometna smer pa preko Podloža mimo Križne gore na Cerkniško dolino.
Blizu pokopališča je vhod v 150 m dolgo Mrzlo jamo. Ta občasno bruha vodo in iz nje priteka potok Brežiček, ki navadno ponika na Lokah.
Na pokopališču je grobišče padlih v NOV. Tu je tudi cerkev sv. Roka.
Na vrhu gore Grad so razvaline srednjeveškega gradu, ki mu pravijo Pusti grad in je že za Valvasorja razpadel. V oblasti so ga imeli oglejski patriarhi, vovbrški grofje oz. njihovi ministerialni loški gospodje (13. stoletje), Ortenburžani, Celjani, Habsburžani, od 17. stoletja Turjačani. Z gradom je bila povezana naselbina pod njim. Kljub gospodarskim in trgovskim prednostim pa je imela izpostavljena lega Loža hkrati tudi veliko hibo: bila je strateško negotova in neprikladna za obrambo. Pred turškim napadom, ki je naselje povsem uničil, je bil Lož dokaj močno, čeprav ne posebej veliko naselje. Ta se kot Lož prvič omenja 1237, v tekmi s sosednjim Starim trgom pa je tega kmalu presegel in od njega prevzel trške pravice.
Kraj je občutil turške napade (1471, 1472, 1476), zato ga je cesar Friderik III. leta 1477 povzdignil v mesto. Nekaj dni kasneje, 14. marca pa je dobil še listino o šestletni davčni prostosti pristopnikov oziroma ljudi, ki bi se v tem mestu na novo priselili. Dobil je svoj grb in pečat ter se obdal z obzidjem. Postal je deželno knežje mesto, razvil trgovino in obrt; usnjarski in čevljarski ceh sta tekmovala na tržnih sejmih in s prodajo izdelkov na tuje. Obe privilegijski listini hrani v originalu, kot depozit Notranjskega muzeja iz Postojne, Arhiv Slovenije. Listina o privzdignjenju v mesto je velika dragocenost, saj je edina v originalu ohranjena ustanovitvena listina iz srednjega veka, ki jo imamo na Slovenskem.
V kraju je malo stavb, ki bi opravičevale mestni naslov. Vendar je zasnova kraja načrtna, v njegovem jedru se tranzitna cesta razširi v trikotni tržni prostor. Nad krajem je cerkev, ki je povezana z ostanki obrambnega obzidja okrog mesta. Tudi Lož je v II. vojni utrpel veliko škodo, kar se pozna na njegovi podobi.
Med drugo svetovno vojno so partizani že zgodaj nastopili in oktobra 1941 uničili italijansko postojanko, Italijani pa so mesto požgali avgusta 1942. Včasih je bil v središču Loža muzej ljudske revolucije za Notranjsko.
V Ložu se je rodil mladinski pisatelj Fran Milčinski (1867-1932). Na rojstni hiši (Cesta 19. oktobra 46) ima spominsko ploščo, ki ga označuje kot »pravljičarja, humorista in satirika, prijatelja sirotnih otrok«. Pisal je humoristične črtice, novele in krajše povesti, otroške knjige.
Kraj se deli na več delov niže, proti jugu je že povezan s Starim trgom. Naselje ima številne vodnjake z izvirno vodo. Polja so na prisojni strani na valovitem svetu. V tem kraju je podjetje Kovinoplastika.