Osnovni podatki

Občina Loška dolina

Cesta Notranjskega odreda 2
1386 Stari trg pri Ložu

tel.: 01 70 50 670
faks: 01 70 50 680
e-pošta: obcina@loskadolina.si

Tam, kjer se starodavne trgovske poti od Jadrana do Baltika vzpenjajo v planote, ki vodijo proti sredini Evrope, leži Notranjska, nenavadna dežela, polna lepot in skrivnosti. V tem prečudovitem koščku sveta se med Bloško planoto na severu in Snežniškim pogorjem na jugu ter začetku Kočevskih pragozdov na vzhodu in podolgovate Javorniške gozdne pregrade na zahodu skriva Loška dolina.

Prikrita v objemu mogočnih notranjskih gozdov, skriva številne lepote in skrivnosti, ki so jih v tisočletjih izoblikovale kraške vode, mrzli zimski vetrovi iz zasneženega Snežnika ter nenazadnje marljive in pridne roke domačinov, ki se že stoletja prilagajajo trdim zakonitostim narave teh krajev.

Po vseh naravnih značilnostih spada Loška dolina med tipična kraška polja, vendar se po legi, obliki ter vodnih razmerah pa tudi po gospodarski rabi precej razlikuje od sosednjih kraških polj v porečju Ljubljanice.

Loška dolina je torej z vseh strani zaprta kraška globel s precej ravnim, deloma poplavnim dnom, ki ga obdajajo višje kraške planote od Blok in Racne gore na severu in vzhodu do mogočnega Notranjskega Snežnika (1796m) na jugi in zahodu. Snežnik je ne le najvišji, temveč tudi najmarkantnejši vrh v gorskem obodu Loškega polja. Še dolgo v pomlad, ko vse više zelenijo bukovi gozdovi, se v soncu blešči zasneženi vrh. Mnogi ga imenujejo kar Loški Snežnik, po njem pa so v minulem stoletju označevali Loško dolino kot Snežniško dolino.

Odprti in precej raven travnat in njivski svet sredi gozdov in gora se razteza v nadmorski višini med 570 in 590 m ter meri največ 6 km po dolgem in 4 km počez. Obrobljajo ga strmi, z gozdovi in grmovjem porasli bregovi, ki se na vzhodni strani povzpnejo v vrhove od 800 do 1200 m, na zahodu pa še precej više tja do 1796m.

Nastanek občine Loška dolina

Občino Loška dolina je ustanovil Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 3. oktobra 1994, s sprejetjem Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij. Takrat sta se področji nekdanjih krajevnih skupnosti Bloke in Loška dolina ločili iz skupne občine Cerknica in ustanovili svojo občino, a le do leta 1998, ko so tudi Bloke postale samostojna občina. Občina Loška dolina tako v svoji sedanji obliki in obsegu obstaja od 22. julija 1998. leta.

Občina Loška dolina ima 166,8 km2 .

Statistični podatki za leto 2013 kažejo o tej občini tako sliko  (Statistični urad RS):

Sredi leta 2016 je imela občina 3856 prebivalcev (približno 2.000 moških in 1.856 žensk). Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 130. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno 23,1 prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (101,8 prebivalca na km2).

Občina ima 21 naselij, v njih je število prebivalcev:

vir: popis prebivalstva 2002

Sosednje občine:

• Občina Bloke, Nova vas 4a,1386 Nova vas, www.bloke.si
• Občina Cerknica, Cesta 4. maja 53, 1380 Cerknica, www.cerknica.si
• Občina Ilirska Bistrica, Bazoviška cesta 14, 6250 Ilirska Bistrica, www.ilirska-bistrica.si
• Občina Loški Potok, Hrib 17, 1318 Loški Potok http://www.loski-potok.si/obcina/
• Občina Pivka, Kolodvorska 5, 6257 Pivka, www.pivka.si

 Grb in zastava

Loška dolina je po teritorialnem preoblikovanju slovenskih občin v letu 1994, s 01.01.1995 tudi sama postala občina. S celostno podobo je bila določena prvinska podlaga identitete. Za izhodišče je bil uporabljen grb mesta Lož (po pravilih heraldike, da je za grb potrebna podoba v ščitu) iz prve polovice prejšnjega stoletja. Ta grb je rekonstrukcija grba mesta Lož po podelitvi privilegijske listine iz leta 1477.

Povzdig Loža v mesto in podelitev grba l. 1477

Cesar Friderik III., ki je bil v stalnih finančnih težavah, ni mogel z vojsko, orožjem in denarjem pomagati našim krajem in je zato začel podeljevati raznim krajem na Kranjskem mestne in druge pravice, ki naj bi povečale njihovo obrambno moč. Tako je leta 1477 povzdignil v mesto Lož.

V uvodu privilegija za Lož, izdanega 8. marca 1477 na Dunaju, pravi cesar, da so Turki njegov trg Lož popolnoma uničili in požgali, zato je sklenil, da ga je treba pripraviti na obrambo in zgraditi za zaščito meščanov in prebivalcev utrdbo, ki jo s tem privilegijem povzdigne v mesto, imenovano Lož, prebivalce in podložnike, ki imajo tu hiše pa v meščane. Potrdil jim je tudi staro trško pomirje in vse pravice in privilegije, kot jih imajo druga krajinska mesta. Dalje jim je dovolil voliti lastnega sodnika in svet, nato pa pravi:«Mi smo podelili in dali tudi tem našim meščanom v Ložu z rimsko-cesarsko močjo in kot deželni knez za to naše mesto grb in dragulj, kot je tu naveden: ščit iz soboljevine z zelenim gričem v vznožju ščita, na njem pa podobo svetega krščanskega viteza Jurija na konju v viteškem oklepu in opremi, vse v zlatu, ki ubija divjega zmaja naravne barve; njemu nasproti kleči devica z rokami, sklenjenimi za molitev, oblečena v najvišjo kovino (tj. zlato). Tak je tudi grb, narisan z barvami v sredini tega privilegija. Torej, da oni in njihovi nasledniki uporabljajo ta grb in dragulj za potrebe mesta v pečatih, tako velikih kot malih, za vse svoje zadeve in posle, tudi za veselje in resnost ter druge dobre stvari in dejanja kakor druga krajinska mesta«
Grb je bil izdelan v gotskem, spodaj polkrožnem ščitu, značilnem za to dobo, in postavljen v kvadraten okvir modre barve.

Pomen grba Sv. Jurija in njegova simbolika
Sv. Jurij, ki mu je bila kakor mnogo drugih, posvečena prafara v Starem trgu, je torej kot farni patron prišel v grb novega mesta Loža.
Na upodobitvah je prikazan običajno kot golobrad mladenič z vihrajočimi kodrastimi lasmi, oblečen kot vojščak v oklep in z obročem, diademom ali čelado na glavi. Zlasti upodobitve na konju, ki so privzete iz predkrščanskih spomenikov, prikazujejo že od 6.-7. stoletja Jurija kot borca proti zlobi in kot zmagovalca nad sovražnikom, ki nastopa v raznih oblikah, običajno kot kača ali zmaj. Tu je morda iskati tudi del simbolike loškega grba s sv. Jurijem, ki naj bi čuval mesto pred nadaljnjimi turškimi napadi.
Velikokrat upodobljeni boj z zmajem temelji na legendi, da je Sv Jurij prišel nekoč v neki kraj, ki ga je strahoval strašen zmaj. Temu zmaju so morali prebivalci žrtvovati živino pa tudi lastne otroke in nazadnje celo kraljevo hčer. Da jo reši, se je Jurij odpravil v boj z zmajem in ga tudi ubil. Ta scena borbe z ob strani stoječo kraljično je torej prikazana tudi na grbu Loža. Prihaja pa tudi do razlike med besedilom privilegija iz l. 1477, kjer je govor le o mladenki, in samo risbo v njem, kjer ima mladenka velik svetniški sij okoli glave, odsev, kot rečeno, druge verzije Jurijeve legende, da je namreč mladenka bila sv. Marjeta (ki je bila med najbolj priljubljenimi ženskimi svetnicami v srednjem veku).
V povezavi starega Jurijevega patronata v Starem trgu in njegove simbolike borca proti Turkom je torej iskati tudi nastanek in pomen grba mesta Loža.

Vir: Notranjski listi I, Božo Otorepec – Grb in pečat mesta Loža