Grad Snežnik v Kozariščah
Snežniški grad je bil zgrajen ob pomembni poti, ki je Loško dolino povezovala z Istro. Prvi je v zapisih omenjen leta 1337, ko sta na njem gospodarila oglejska patriarha Herman in Volfelin Schneeberg. Današnja oblika gradu je nastala po številnih prezidavah, v grobem pa ohranja renesančne obrise 16. stoletja. Današnjo obliko so mu dali zadnji lastniki Schönburgi. V graščinski kompleks spada tudi venec gospodarskih poslopij in graščinski park, ki v sožitju narave in grajske arhitekture ustvarja izjemen kulturno – krajinski prostor, spominjajoč na angleške in francoske dvorce. Med drugo svetovno vojno je imel gradi več sreče kot mnogi drugi slovenski gradovi in je s svojo opremo ostal skoraj nedotaknjen. Danes sodi med najbolje opremljene gradove na Slovenskem. Muzejska dejavnost na gradu je pogosto popestrena s tradicionalnimi kulturnimi prireditvami, ko se predstavljajo likovni, književni in glasbeni ustvarjalci. V gradu najdemo tudi številne lovske trofeje iz bližnjih gozdov, od raznih ptičev pa vse do jazbeca, vidre, merjasca, volka in ogromnega medveda, postavljenega na zadnje noge. V gradu potekajo tudi poročni obredi. Grad je razglašen za naravno znamenitost in kulturni spomenik.
Zgodovina gradu Snežnik
Grad se nahaja na skrajnem jugozahodnem robu Loške doline pod goro Snežnik. Zgrajen je bil nekje med 11. In 12. stoletjem, točen datum ni znan. Prve zapise o njem pa imamo iz 14. Stoletja, natančneje iz leta 1337. Takrat so tu službovali vazali oglejskih patriarhov, ki so imeli na mestu današnjega gradu utrdbo v obliki dveh stanovanjskih stolpov. Utrdba je bila postavljena na živi skali na temeljih stavbe iz rimskih časov. Prvi znani lastniki gradu so bili Schneeberg-i, po katerih je grad dobil tudi ime. Namen trdnjave v 14. stoletju je bil nuditi zaščito, sveže konje, hrano, prenočišče potnikom, ki so se odpravili na pot skozi velike Snežniške gozdove. Za Scneebergi se je v gradu zvrstilo več lastnikov (med njimi Lambergi, Eggenbergi, Auerspergi, Lichtnbergi,..), o katerih pa ni dosti znanega, saj dokumentov o samem gradu ni ohranjenih. Najpomembnejši so bili Schoenburgi – Waldenburgi, ki so grad kupili na dražbi leta 1853 in mu tudi dali današnjo obliko.
Po zaslugi oskrbovalca gradu med drugo svetovno vojno se je grad zelo dobro ohranil in s tem prenesel del zgodovine na prihodnje rodove.
Po vojni je grad postal lastnina Republike Slovenije – Republiški protokolarni objekt, ki je dandanes odprt za javnost. H gradu spada tudi obširna posest – grajska pristava, v kateri si danes lahko ogledate stalni polharski muzej. Ena izmed pomembnih značilnosti grajske pristave pa je tudi, da je bila v njej leta 1869 ustanovljena prva gozdarska šola na Slovenskem. Šola je trajala le šest let in je bila ves čas v slovenskem jeziku. Okolica gradu je v angleškem stilu urejen park, v katerem lahko najdemo celo štirivrstični kostanjev drevored. Grad in njegova okolica sta zaradi odmaknjenosti in miru primerna za krajše sprehode, za počitke pohodnikov Slovenske pohodniške transverzale ter idealni postanek kolesarjem.
